To sem spoznal po 15 letih zakona. Ko sem nehal iskati popolno ženo in začel videti popolnost v ženi, ki jo imam.
Mlajši sem verjel v ljubezen na prvi pogled. V strast, ki traja večno. Potem sem spoznal: prava ljubezen ni strast, ki gori. Je ogenj, ki ogreva. Ni v iskanju popolne osebe. Je v nepopolni osebi, s katero rasteš v popolnost skupaj.
Sediva drug nasproti drugega. Drživa se za roke. 10 minut molčiva. Gledava si v oči. Brez besed. Samo prisotnost. To je močnejše od vseh "rad te imam".
Pred spanjem se vsak zahvali za 3 stvari, ki jih je drugi naredil ta dan. Ne velike stvari. Majhne: "Hvala, da si prinesel kavo." "Hvala, da si poslušal, ko sem bil utrujen."
Enkrat na teden sediva in se vprašava: "Kako se počutiš v našem partnerstvu? Kaj potrebuješ? Kako ti lahko služim?" In potem POSLUŠAVA. Brez obrambe. Brez opravičevanja.
Imel sem afero. Leto 2018. Mislil sem, da je to konec. Potem sem spoznal: to ni bil konec. Začetek je bil. Začetek resničnega dela na sebi. Začetek pogovorov, ki smo jih prej izogibali. Začetek resnične povezave.
"Izdaja ni o tem, da ne ljubiš partnerja. Je o tem, da ne ljubiš sebe. Da bežiš od sebe. In ko se spraviš s samim seboj, se lahko spraviš z vsemi."
Moja žena je moj največji guru. Ona mi kaže vse moje sence. Vse moje strahove. Vse moje ranjene dele. In ko se soočim z njimi, rastem. Ko jih sprejmem, postajam boljši človek.
Zaključek: Sveto partnerstvo ni o tem, da najdeš pravo osebo. Je o tem, da postaneš prava oseba. Da ljubiš ne zaradi kaj, ampak kljub vsemu. Da vidiš božanskost v drugem, ko je najtežje videti. Da ostaneš, ko hočeš zbežati. To je prava ljubezen.